Ko je bilo 740 otrok obsojenih na morje in je svet rekel »Ne«, je en človek rekel »Da«.
Bilo je leto 1942.
V Arabskem morju je ladja tavala kot plavajoča krsta.
Na njej je bilo 740 poljskih otrok, sirot in preživelih iz sovjetskih delovnih taborišč.
Njihovi starši so umrli zaradi lakote, bolezni in izčrpanosti.
Otroci so pobegnili v Iran, a najhujše je šele prihajalo, saj jih ni želel nihče.
Vrata sveta so se zapirala
Luka za luko ob indijski obali jim je Britansko cesarstvo zapiralo vrata. Sporočilo je bilo vedno isto, da to ni njihova odgovornost in naj plujejo naprej.
Hrana je pošla. Zdravil ni bilo več. In upanje, ki jih je do tedaj ohranjalo pri življenju, je postalo nevarno. Marija, enaindvajsetletnica, je držala za roko svojega šestletnega brata.
Materi na smrtni postelji je obljubila, da ga bo zaščitila. Toda kako zaščititi nekoga, ko se ves svet odloči, da ne zasluži živeti.
Novica doseže majhen dvor
Novica je prispela do dvora Navanagar v Gudžarat. Vladar je bil Jam Sahib Digvijaysinhji. Bil je manjši knez v imperiju pod britansko oblastjo. Ni imel vojske, nadzora nad pristanišči niti dolžnosti, da bi ukrepal.
Svetovalci so mu povedali, da je 740 otrok ujetih na morju. Vprašal je le, koliko otrok je to. Ko so mu odgovorili, je zavladala tišina. Nato je mirno rekel, da lahko Angleži nadzorujejo njegova pristanišča, ne pa njegove vesti.
Otroci bodo pristali v Navanagaru. Opozorili so ga, da bo s tem izzval Britance. Odgovoril je, da se bo potem soočil z njimi. In poslal je sporočilo, ki je rešilo 740 življenj.
»Dobrodošli ste tukaj.« Avgusta 1942 je ladja priplula v pristanišče pod neusmiljenim soncem.
Vir: Wikipedia
Dom namesto taborišča
Otroci so izstopali kot sence, preslabi, da bi jokali. Maradža jih je čakal na pomolu, oblečen v belo. Pokleknil je, da je bil v višini njihovih oči. Preko prevajalcev jim je povedal, da niso več sirote.
Rekel jim je, da so zdaj njegovi otroci. Da je njihov Bapu, njihov oče. Ni jim zgradil begunskega taborišča. Zgradil jim je dom.
V Balačadiju je ustvaril majhno Poljsko na indijskih tleh. Bili so poljski učitelji, domača hrana, pesmi, pouk in celo božično drevo.
Življenje v času vojne
Govoril jim je, da je njihov jezik svet in da bo tu živel. Štiri leta niso živeli kot begunci, temveč kot družina.
Maradža jih je obiskoval, si zapomnil imena in praznoval rojstne dneve. Vse stroške je kril iz lastnega bogastva.
Ko se je vojna končala, je bil Balačadi edini dom, ki so ga poznali. Slovo je bilo polno solz.
Zapuščina, ki živi
Danes so ti otroci zdravniki, učitelji, starši ter stari starši. Na Poljska trgi in šole nosijo njegovo ime.
Prejel je najvišje državno priznanje. A njegov pravi spomenik ni iz kamna.
Njegov spomenik je 740 življenj.
In ta življenja še danes pripovedujejo zgodbo o kralju, ki je odprl vrata, ko jih je svet zaprl.
