2012, otrok v invalidskem vozičku.
Ko so bile moje noge ujete, so misli bežale daleč.
Spraševala sem se: “Zakaj ravno jaz?”
“Ali bo to minilo?”
“Ali bo bolečina kdaj prenehala?”
Noči so bile najtežje.
Ko vsi odidejo, ostane le tišina.
Vir: @fondacija_tamara_misirlic/IG
Koraki poguma
2025, ista oseba na fotografiji. Ista jaz, a ne ista zgodba.
Danes hodim pogumneje kot kdajkoli prej. To so koraki deklice, ki je sanjala, ko je sedela v vozičku.
To so solze, ki niso bile zaman. Porazi so postali lekcije.
Zmage so vzklile iz bolečine.
