Ko se enkrat dotakneš dna, spoznaš surovo resnico – nimaš se več česa bati.
Šel sem skozi razočaranja, ki so prihajala tiho, preoblečena v obljube.
Skozi ljudi, ki so prisegali zvestobo,
a izginili takoj, ko je postalo težko.
Skozi dneve, ko sem se smejal drugim,
in skozi noči, ko sem bil v vojni sam s seboj.
Vsakič sem vstal, ne zato, ker bi bil močan,
temveč zato, ker si nisem mogel privoščiti, da bi ostal na tleh.
Bolečina, ki ne pusti sledi
Najbolj bolijo udarci, po katerih ni modric. Izdaje, ki ne krvavijo, a pustijo brazgotine globlje od kosti.
Takrat človek ali otopi ali pa dozori. Jaz sem izbral zorenje, saj je otopelost počasna smrt, zrelost pa boleča svoboda.
Vir: Pixabay
Kdo ostane in kdo odide
Kdor je bil ob meni, ko je bilo najtežje, ve vse. Kdor ni bil, mu ni treba vedeti ničesar.
Padci me ne presenečajo, ker vem, kako se vstane. Presenetil bi me le povratek na staro, a to se ne bo več zgodilo.
Po vseh preizkušnjah ne postaneš nepremagljiv. Postaneš zavesten.
»Življenje je čudež.«
